- GOVOR
Premiki v plačilnem okolju: kaj bo prinesel digitalni euro
Govor Piera Cipolloneja, člana Izvršilnega odbora ECB, v Banki Slovenije
Ljubljana, 10. julij 2025
V veselje mi je, da danes govorim z vami.
Sedanji premiki v načinu plačevanja vplivajo na temeljni ustroj naših gospodarstev. Ne glede na to, ali smo potrošniki, ki brskajo po spletnih tržnicah, podjetniki, ki razvijajo digitalne inovacije, ali odločevalci, ki se spoprijemajo z digitalnim prehodom, vsi sodelujemo pri preoblikovanju plačil.
Plačila so več kot le sredstvo za poravnavo transakcij, so življenjska sila sodobnega gospodarstva. In v digitalnem svetu bodo naša gospodarstva le toliko konkurenčna, vključujoča, avtonomna in odporna, kolikor so naša plačila.
Slovenija je digitalno preobrazbo postavila v središče svoje gospodarske strategije, katere cilj je, da država do leta 2030 postane ena od petih najbolj digitaliziranih gospodarstev v Evropi.[1] Na tej poti ima inovativen in ambiciozen ekosistem digitalnih plačil lahko ključno vlogo.
Kot centralna banka imamo odgovornost, da ta prehod spremljamo in omogočamo. Zagotoviti moramo, da se s premikom k digitalnim plačilom povečata dostopnost in učinkovitost, ne da bi pri tem prišlo do razdrobljenosti ali novih odvisnosti od zunanjih ponudnikov.[2]
Naj že na začetku jasno povem: to ne pomeni, da bomo opustili gotovino. Gotovina nam dobro služi, ker zagotavlja evropsko plačilno sredstvo, ki je dostopno, se sprejema v celotnem euroobmočju in je stalno razpoložljivo. Ljudje imajo dobre razloge za to, da ostajajo navezani na gotovino, in odločeni smo, da jo bomo še naprej zagotavljali.[3] Tako bomo kmalu začeli priprave na tretjo serijo eurskih bankovcev, ki bodo imeli novo oblikovno podobo.[4]
Vendar gotovine ni mogoče uporabljati za spletna plačila, ki predstavljajo vse večji delež naših vsakodnevnih transakcij. Zato moramo koristi gotovine razširiti tudi v digitalno sfero. Cilj uvedbe digitalnega eura bi bil za vsako digitalno plačilo zagotoviti digitalni ekvivalent gotovine, ki ohranja svobodo Evropejcev, da plačujejo z državno izdanim denarjem, in je brezplačen za osnovno uporabo, ohranja zasebnost, spodbuja odpornost in se sprejema v celotnem euroobmočju.[5]
S pripravami na digitalni euro izvajamo eno od naših osrednjih nalog, kot je opredeljena v Pogodbi o delovanju Evropske unije: zagotavljanje plačilnega sredstva s statusom zakonitega plačilnega sredstva in izdajanje denarja kot javnega dobrega.[6] Zaradi te temeljne vloge bi se bilo pošteno vprašati, ali bi sploh izpolnjevali svoj mandat, če bi bili edini akter na področju plačil, ki ni uvedel digitalne valute. S pripravami na digitalni euro se tako le prilagajamo tehnološkemu razvoju in preferencam.[7]
To je zlasti pomembno v monetarni uniji, kot je euroobmočje,[8] kjer 25 let po uvedbi eura še vedno nimamo evropske rešitve, ki bi ljudem omogočala digitalno plačevanje v celotnem euroobmočju in za vse vrste plačil. Poleg tega je to še posebej pomembno v današnjem času, ko bi se odvisnost od neevropskih rešitev lahko uporabila kot orožje.[9]
Digitalni euro bi pomenil javno-zasebno sodelovanje, pri katerem bi imeli evropski ponudniki plačilnih storitev ključno vlogo pri distribuciji. To bi jim omogočalo, da obdržijo provizije in podatke, bankam pa, da vzdržujejo odnose s strankami. Nasprotno bi lahko te odnose ogrozile plačilne rešitve, ki skušajo zaobiti banke, kot so stabilni kovanci, pri katerih trenutno prevladujejo nebančni in neevropski izdajatelji in ki so večinoma izraženi v dolarjih.
Poleg tega bi digitalni euro ponudnikom plačilnih storitev omogočal, da povečajo doseg svojih plačilnih rešitev in jih nudijo v celotnem euroobmočju, ker bi lahko uporabili infrastrukturo in mrežo sprejemanja digitalnega eura. S tem bi se izboljšalo sedanje stanje na področju digitalnih plačil, kjer gre za razmere, ki jih je opisal Mario Draghi, in sicer da razdrobljenost evropskega trga po nacionalnih mejah preprečuje, da bi bila evropska podjetja konkurenčna že samo na evropski ravni, kaj šele globalno.[10]
V današnjem nagovoru bom najprej obravnaval izzive, ki jih predstavlja sedanji digitalni prehod na področju plačil. Nato bom pojasnil, kako digitalni euro ponuja priložnost za premagovanje teh izzivov.
Premiki na področju plačil
Slovenija je lep primer preobrazbe, ki poteka v številnih evropskih gospodarstvih. Slovenci so še vedno močno navezani na gotovino, kot kaže podatek, da sta bili leta 2024 v Sloveniji skoraj dve tretjini (64%) plačil na fizičnih prodajnih mestih opravljeni z gotovino. Kljub temu digitalizacija vztrajno napreduje, saj se je delež kartičnih plačil na fizičnih prodajnih mestih povečal z 19% v letu 2016 na 29% v letu 2024.[11]
Te spremembe se ne dogajajo samo v Sloveniji. V celotnem euroobmočju zaradi napredovanja digitalizacije spletno nakupovanje zdaj predstavlja več kot tretjino vsakodnevnih transakcij v trgovini na drobno, gotovinska plačila pa so po vrednosti upadla na le 24%.
Ta premik kaže, kako pomembno za nas kot centralne banke je, da ne ohranjamo zaupanja samo v denar v fizični obliki, ampak vse bolj tudi v digitalni obliki. Naša močna obramba gotovine izhaja neposredno iz našega mandata, da izdajamo denar, ki ga Evropejci pri svojih vsakodnevnih transakcijah lahko uporabljajo in do njega dostopajo v celotnem euroobmočju.
Pravzaprav naša prizadevanja za digitalni euro logično sledijo iz naše obrambe gotovine. V svetu, kjer gotovine ni mogoče uporabljati za transakcije v e-trgovinah in ljudje tudi na fizičnih prodajnih mestih vse pogosteje raje plačujejo digitalno, moramo zagotoviti digitalni ekvivalent gotovine. S tem se bo ohranila svoboda Evropejcev pri plačevanju, ker bodo vedeli, da se bo digitalni euro sprejemal povsod, kjer bodo lahko plačevali digitalno. Trgovci pa bodo lahko željo svojih strank, da plačajo digitalno, združili s koristmi gotovine kot plačilnega sredstva, ki jih ščiti pred pretiranimi provizijami in motnjami v omrežju.
Če ne bomo ukrepali, ne le, da ne bomo izpolnili našega mandata, ampak tudi tvegamo, da bo digitalna preobrazba izničila napredek, ki smo ga dosegli z eursko gotovino. Trenutno nimamo nobenega suverenega in vključujočega plačilnega sredstva v digitalni obliki, ki ima status zakonitega plačilnega sredstva. Ker se digitalna plačila uporabljajo vedno več, obstaja tveganje, da bomo zato še bolj odvisni od majhnega števila zasebnih, neevropskih akterjev, to pa pomeni, da bo naš denar odvisen od prijaznosti tujcev. Zaradi te odvisnosti se že povečujejo provizije za trgovce, denar davkoplačevalcev pa v obliki izgubljenih prihodkov od izdajanja denarja odteka iz Evrope.
Zato želim danes izpostaviti tri glavne izzive, ki jih prinaša sodobna digitalna preobrazba.
Prvi izziv je, da se zaradi vse večje uporabe digitalnih plačil povečuje odvisnost od neevropskih ponudnikov plačilnih storitev, kar je zaskrbljujoče. Dve tretjini kartičnih transakcij v euroobmočju obdelajo mednarodne sheme. Približno trinajst držav euroobmočja je v celoti odvisnih od neevropskih plačilnih sistemov.
Ena od teh držav je tudi Slovenija. Kljub prizadevanjem, da bi se uveljavile lokalne sheme, je slovenski plačilni ekosistem še vedno odvisen od mednarodnih kartičnih shem, ki obvladujejo trg.
Ta odvisnost od neevropskih plačilnih rešitev pomeni, da bi odločitve, sprejete zunaj Evrope, lahko vplivale na zmožnost evropskih potrošnikov, da nemoteno opravljajo vsakodnevne digitalne transakcije. To pa zmanjšuje strateško avtonomijo Evrope.
Drugi izziv je trdovratna razdrobljenost evropskega plačilnega trga.
Čeprav ima povezovanje očitne prednosti, bankam doslej ni uspelo, da bi združile trg. Odsotnost dobrih poslovnih razlogov, zlasti spričo donosnosti in močne uveljavljenosti nacionalnih plačilnih shem, odvrača banke od naložb v vseevropsko rešitev. Poleg tega banke s težavo medsebojno usklajujejo projekte, saj ima vsaka svoje interese, prioritete in v preteklosti začete naložbe.
Celo tam, kjer infrastruktura in evropska shema obstajata, kot sta infrastruktura za poravnavo takojšnjih plačil v sistemu TARGET (TIPS) in shema takojšnjih kreditnih plačil SEPA, se doslej niso pojavile vseevropske rešitve za takojšnja plačila na prodajnem mestu od računa do računa. Evropski ponudniki bodisi niso motivirani ali pa nimajo zmožnosti, da bi izvedli potrebne naložbe za vzpostavitev konkurenčnih, uporabniku prijaznih rešitev, ki bi bile na voljo v celotnem euroobmočju
Tako na primer slovenska shema takojšnjih plačil Flik ponuja obetavno uporabniško izkušnjo v različnih plačilnih situacijah. Vendar pa njen doseg ostaja omejen, saj je na voljo samo komitentom slovenskih bank, ne pa tudi nerezidentom in domačim uporabnikom tujih bank. Poleg tega trgovci še vedno ne sprejemajo plačil s Flikom v enakem obsegu kot tradicionalna kartična plačila, kar je deloma posledica še vedno omejenega kroga uporabnikov. To kaže na klasičen začarani krog, v katerem trgovci ne želijo sprejemati sheme, ker ima malo uporabnikov, ljudje pa ne želijo uporabljati sheme, ker jo sprejema malo trgovcev. To zmanjšuje konkurenco, hkrati pa onemogoča ponudnikom plačilnih storitev, ki ne zmorejo velikih vlaganj v vseevropsko dosegljivost, da bi povečevali doseg svojih plačilnih rešitev.
Tako imamo v času, ko uporaba digitalnih plačil hitro narašča, množico nepovezanih domačih rešitev, ki nimajo dosega in velikosti, da bi lahko učinkovito konkurirale po celi EU in včasih niti v celotni državi. V Sloveniji je imela Karanta, nacionalna shema, ki jo podpira največja domača banka, v letu 2024 zgolj 0,20-odstotni tržni delež.
Ta fragmentacija ni le neučinkovita, ampak so zaradi nje digitalna plačila tudi dražja in manj praktična, kot bi lahko bila. To po nepotrebnem otežuje življenje tako potrošnikom kot tudi trgovcem. Ocenjeno je, da trgovci v celotnem euroobmočju za obdelavo mednarodnih debetnih kartic vsako leto plačajo približno 3 milijarde eurov provizij.
Tretji izziv je povezan z uporabniško izkušnjo pri obstoječih rešitvah. V Sloveniji denimo morajo potrošniki za plačevanje uporabljati množico aplikacij, kartic in platform, kar je zahtevno in pogosto povzroča nezadovoljstvo.
Te težave niso značilne samo za Slovenijo, ampak odražajo širši evropski problem. V Evropi nimamo odprte infrastrukture za vseevropsko sprejemanje digitalnih plačil, ki bi ustrezala realnosti vse bolj digitalnega in medsebojno povezanega gospodarstva.
Digitalni euro za vsakodnevna plačila
Zaradi vseh teh izzivov moramo zagotoviti, da bodo lahko vsi ljudje uživali prednosti digitalnih plačil, hkrati pa bomo varovali našo suverenost in zaupanje, na katerem temelji naša enotna valuta.
Digitalni euro bi omogočil, da centralnobančni denar ostaja vedno na voljo za vsakodnevna plačila, in sicer ne le v fizični obliki, ampak tudi digitalno. Jamčil bi, da lahko ljudje kjer koli v euroobmočju plačujejo z zaupanja vrednim in netveganim instrumentom, ki ga izdaja Eurosistem. To je skladno z mandatom, ki ga ima Eurosistem po pogodbah EU, da izdaja edino plačilno sredstvo, ki ima status zakonitega plačilnega sredstva. Digitalni euro bi bil sodoben izraz denarne suverenosti.
In naj povem še enkrat: digitalni euro ne bi nadomestil gotovine, ampak bi jo dopolnjeval. Zavedamo se, da so ljudje povsod v euroobmočju, in še posebej v Sloveniji, močno navezani na gotovino. Ta je še vedno temeljno sredstvo za družbeno vključenost, osebno svobodo in odpornost. Zato smo neomajno zavezani gotovini.
Vendar pa moramo kot centralna banka v času, ko plačila postajajo vse bolj digitalna, obenem tudi zagotoviti, da bodo ljudje lahko še naprej uživali varnost in zaupanje, ki ju zagotavlja javni denar. Na dolgi rok je ohranjanje neposredne povezave s plačilnim sredstvom, ki ga izdaja centralna banka in ga je mogoče uporabljati na prodajnih mestih v vseh možnih kontekstih, morda celo bistveno za ohranjanje zaupanja v denar poslovnih bank.[12] Poleg tega bodo brez javne digitalne alternative potrošniki in trgovci vse bolj odvisni od pogojev, cen in podatkovnih praks, ki jih določa majhno število večinoma neevropskih zasebnih akterjev. Kot primer, v zadnjih nekaj letih so se povprečne neto provizije, ki se zaračunavajo trgovcem v EU, skoraj podvojile in to kljub regulativnim prizadevanjem za njihovo omejitev.
Digitalni euro bi bil privlačna alternativa tujim plačilnim rešitvam in je edini način, da se zagotovi denarna suverenost Evrope. Jamčil bi, da se euro lahko vedno uporablja za digitalna plačila kjer koli v euroobmočju, s čimer bi Evropejci ohranili svobodo, da transakcije opravljajo preprosto in varno, neodvisno od odločitev, ki se sprejemajo zunaj EU.
Poleg tega bi digitalni euro odpravil trdovratno razdrobljenost, ki zavira razvoj trga plačil malih vrednosti. Pomanjkanje motivacije in usklajevanja med evropskimi bankami za razvoj vseevropske rešitve za plačila na prodajnem mestu je razumljivo, vendar ga je težko preseči, saj so potrebne velike naložbe, da bi ta vseevropska rešitev lahko nadomestila uveljavljene tuje ponudnike, njihove mreže sprejemanja in njihove lastniške standarde. Zato nacionalne plačilne rešitve, ki želijo ponuditi primerljivo izkušnjo kot pri plačilih v trgovini, na primer za čezmejna ali brezstična plačila, ostajajo odvisne od neevropskih podjetij.
Enako kot je uvedba eurskih bankovcev pred 23 leti združila Evropo in državljanom prinesla oprijemljive koristi, bi digitalni euro lahko ustvaril resnično integrirano območje digitalnih plačil, ki ohranja dvostopenjski plačilni sistem ter zdravo ravnovesje med javnim in zasebnim denarjem, ki nam že tako dolgo dobro služi.[13] Kot centralnobančni denar bi imel digitalni euro status zakonitega plačilnega sredstva, kar pomeni, da bi se sprejemal povsod in bi takoj ustvaril močne mrežne učinke. Ker bi omogočal uporabo odprtih standardov in mreže sprejemanja, bi evropskim ponudnikom plačilnih storitev dajal obseg in gotovost, ki ju potrebujejo za inovacije in širitev.
Od tega bi imele koristi tudi banke, ki zdaj izgubljajo provizije in podatke na račun dominantnih mednarodnih plačilnih rešitev in ki bodo morda kmalu izgubljale tudi hranilne vloge na račun stabilnih kovancev, katerih 99% vrednosti obvladujejo neevropske družbe in so izraženi v ameriških dolarjih.
Kar zadeva evropske ponudnike plačilnih storitev, bi uvedba skupnih standardov digitalnega eura omogočila platformam, kakršna je Flik, da razširijo svoj doseg v domači državi in že od vsega začetka delujejo v vseh državah euroobmočja, in sicer enako preprosto kot nacionalne sheme danes delujejo znotraj državnih meja. To bi odprlo trg za pravičnejšo konkurenco, ki bi uveljavljene akterje prisilila, da prilagodijo stroške, ki jih zaračunavajo trgovcem, med njimi še zlasti malim in srednje velikim podjetjem. Od tega bi na koncu imeli koristi tudi potrošniki v obliki nižjih cen.
Platformo za digitalni euro pripravljamo tako, da razširja nabor možnih pogojnih plačil, kakršna so denimo samodejna povračila v primeru zamude vlaka ali letala. To bi povečalo izbiro in spodbudilo inovacije, kar bi pomenilo bogatejšo in uporabniku prijaznejšo izkušnje za vse. Digitalni euro bi temeljil na novem sistemu poravnav, ki bi podpiral napredne plačilne funkcije, vključno s pogojnimi plačili. Naši prototipi in eksperimenti so pokazali, da se takšna plačila lahko izvajajo s pomočjo aplikacijskih programskih vmesnikov oziroma API-jev. V zadnjih mesecih smo se povezali s približno 70 trgovci, finančnotehnološkimi podjetji, zagonskimi podjetji, bankami in drugimi ponudniki plačilnih storitev, tudi iz Slovenije, da bi preučili, kako bi digitalni euro lahko spodbujal inovacije. Ugotovitve bomo objavili kmalu.[14]
Digitalni euro bi ponudil celovito in preprosto uporabniško izkušnjo za potrošnike, ki zajema vse primere uporabe: plačila v trgovinah, na spletu in med posamezniki. Zagotavljal bi integrirane spletne in nespletne funkcije, hkrati pa izpolnjeval najvišje standarde zasebnosti. Možnost uporabe brez spletne povezave bi nudila stopnjo zasebnosti, ki je primerljiva gotovini, saj bi bili podatki o transakciji znani le plačniku in prejemniku plačila.[15] Takšna vseobsegajoča rešitev trenutno ne obstaja, zato bi njena uvedba pomenila velik korak naprej za Evropo.
Zaključek
Naj povzamem.
Vzpostavitev prožnega in zanesljivega ekosistema digitalnih plačil je bistvena za digitalno preobrazbo Evrope. Z ignoriranjem te naloge tvegamo nadaljnjo fragmentacijo in odvisnost, kar pomeni manj praktično in dražje plačevanje za potrošnike in trgovce, tudi v Sloveniji.
Digitalni euro ponuja rešitev: evropsko javno dobro, ki dopolnjuje gotovino, zagotavlja zaupanje, suverenost in univerzalni dostop do varnih in brezplačnih plačil v celotnem euroobmočju. Ljudem in podjetjem v Sloveniji in drugod bi omogočil enostavno in varno poslovanje, tako na spletu kot zunaj njega, tako doma kot tudi v tujini. In obenem bi omogočil evropskim zasebnim plačilnim rešitvam, da se razširijo in postanejo konkurenčnejše.
Nenazadnje je digitalni euro več kot samo valutna inovacija – je javna zaveza za prihodnost evropskega digitalnega gospodarstva. Uteleša naše skupne vrednote odprtosti, odpornosti in pravičnosti ter zagotavlja, da ob razvoju naših gospodarstev nihče ni zapostavljen in da Evropa ohranja nadzor nad svojo denarno usodo.
Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije (2022), Strategija digitalne transformacije gospodarstva.
Eurosistem ima zakonsko določeno nalogo, da podpira nemoteno delovanje plačilnih sistemov (glej člen 127(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člena 3 in 22 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke).
ECB (2025), »Strategija Eurosistema o gotovini«.
ECB (2025), »Prihodnji bankovci« in ECB (2025), »ECB je izbrala motive za prihodnje eurske bankovce«, sporočilo za javnost, 31. januar.
Cipollone, P. (2024), »Digitalni euro: kakšne bi bile vaše koristi?«, Blog ECB, ECB, 1. november.
Eurosistem (ECB in nacionalne centralne banke v euroobmočju) ima nalogo, da izdaja eurobankovce, ki so zakonito plačilno sredstvo (glej člen 128(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člen 16 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke). Glej tudi Mnenje Evropske centralne banke z dne 31. oktobra 2023 o digitalnem euru (CON/2023/34), UL C, C/2024/669, 12. 1. 2024.
Glej člen 1 Predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi digitalnega eura: »Z namenom prilagoditve eura tehnološkim spremembam in zagotovitve njegove uporabe kot enotne valute ta uredba uvaja digitalni euro in določa pravila zlasti v zvezi z njegovim statusom zakonitega plačilnega sredstva, njegovo distribucijo, uporabo in njegovimi bistvenimi tehničnimi značilnostmi.«
Lane, P.R. (2025), »The digital euro: maintaining the autonomy of the monetary system«, osrednji govor na konferenci društva za ekonomijo univerze Cork 2025, 20. marec.
Cipollone, P. (2025), »Za močnejšo Evropo: krepitev strateške avtonomije z digitalnim eurom«, uvodna izjava v Odboru Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve, 8. april.
Draghi, M. (2024), The future of European competitiveness, september.
ECB (2024), Study on the payment attitudes of consumers in the euro area (SPACE), december.
Glej Lane, P. R. (2025), ibid, in Panetta, F. (2023), »The cost of not issuing a digital euro«, govor na konferenci CEPR-ECB »The macroeconomic implications of central bank digital currencies«, Frankfurt na Majni, 23. november.
Glej Lane, P. R. (2025), ibid. in Panetta, F. (2021), »Central bank digital currencies: a monetary anchor for digital innovation«, govor na Elcano Royal Institute, Madrid, 5. november
Glej ECB (2025), »ECB partners with private sector through digital euro innovation platform«, sporočilo za javnost, 5. maj in Cipollone, P. (2025), »Harnessing the digital future of payments: Europe’s path to sovereignty and innovation«, govor na dogodku organizacije France Payments Forum »Digital euro and the future of payments in Europe«, Pariz, 15. maj.
Glej ECB (2025), »Digital euro and privacy« in Daman, M. (2024), »Making the digital euro truly private«, Blog ECB, ECB, 13. junij.
Evropska centralna banka
Generalni direktorat Stiki z javnostjo
- Sonnemannstrasse 20
- 60314 Frankfurt na Majni, Nemčija
- +49 69 1344 7455
- media@ecb.europa.eu
Razmnoževanje je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.
Kontakti za medije